Sedem »pravljičnih« je za nami!

 Vsi, ki pravijo, da gre hitro imajo prav. Ampak kje je tu pravljica?


Če bi rekla, da je bilo teh sedem mesecev prežetih s popolno srečo, zadovoljstvom, izpolnjenostjo in še z ostalimi »pravljicami«, bi očitno lagala. Seveda je bilo vse to, a pač ne vseh 210 in še nekaj dni. Negotovost, strah, zmedenost, preizkušnje, zaskrbljenost, panika… in vse kar še sodi zraven, ko dobiš v roke nebogljeno bitjece brez navodil za uporabo. Ampak to še ne pomeni, da je (bilo) neizvedljivo in brezizhodno. Gre za mešanico občutkov in če jih jemlješ kot neizogibni del misije novopečenega starša, se zliješ s tokom nepredvidljivega (takšnega čimprej sprejmeš), je veliko lažje.

Tudi to, da je moj dojenček primoran piti mlečno formulo, ker mi je operacija »odnesla« (ne skrbeti, mi je ogromno prinesla) mlečne žleze, ni bila nikoli zadeva o kateri bi razmišljala na tragičen način. Čeprav je to pisalo v porodniški kartoteki z veliki črkami, se je vsak dan našla medicinska sestra (nobeni res nisem zamerila), ki me je povprašala po dojenju in molila pred nos knjižico z nasveti o dojenju. K sreči je moj humor v to smer že naraven, ki nehote spravi v zadrego sogovorca.

Jaz bi lahko nazdravljala že takoj po porodu! Škoda, da si v torbo za porodnišnico nisem spakirala še mini šampanjca… itd.

Kakšen šampanjec! Meni se je vrtelo od veselja, dva dni po porodu pa še od nizke vrednosti hemoglobina. Moja prababica je rekla moji mami, da en mesec lahko leži, potem pa je že dobra za na njivo. Na njivo nisem šla, sem pa res potrebovala en mesec, da sem dobila svojo moč nazaj in njivo zamenjala za gospodinjenje. Tam – tam. (haha)

Hotela sem ostati še malo pri veselju. Ker to res ne pojenja. U bistvu se kopiči. Kakšna sreča je gledati brezzobe nasmeške in te iskrive oči, ki ti sporočajo čisto, čisto ljubezen. In ko gledaš nekaj, nekoga, kar je čisto »tvoj«. Po eni strani se mi zdi, da ga poznam že od vekomaj, po drugi strani pa mi je čista uganka. In zato se veselim spoznavanja tega/mojega/našega čudežnega bitja, vsak dan, znova.

Ko me zdaj vprašajo, kako nam gre in ali je kaj naporno – že z veseljem odgovorim, da nam gre presenetljivo dobro in da niti ni tako naporno. Morda tudi zato, ker so bila moja pričakovanja realna in sem se pripravljala na to, da bo zelo naporno – vse od samega poroda naprej.

Po treh urah v porodni sobi me je zdravnica vprašala, če sem res rodila prvič. No, menda že vem, da sem res.

Da vsega, kar sem si zamislila v enem dnevu sedaj pač ne morem izvesti, je jasno. Teh nekaj mesecev si ne zapisujem »to do« liste, ker nekako si že zapomniš, da če dojenček joka je ali lačen ali zaspan, mogoče se je pokakal, ampak to itak zavohaš. Kmalu smo osvojili ritem, ki dobi nove ure, novo dogajanje. Torej, dan se vrti okoli skrčenih prioritet, ki sicer niso moje, naše. A lahko rečem, da kljub vsemu nisem pozabila nase in svoje drage trenutke, ko počnem, kar je meni v veselje. Za začetek, da si umijem lase in pojem zajtrk do konca. Zahvala gre tudi mojemu Ivu (ne maramo tega sklanjanja), ki ve, da potrebujem trenutke zase in vsak dan preživi nekaj časa z Vranom.

Cel zapis mi je uspel brez omenjanja »nove realnosti« (no, očitno ne), pogovori nanesejo tudi na to, kako nas to »gane«. Preprosto! Nam je, v našem mehurčku, zelo fino. Kmalu bo eno leto (kaj, že?!) odkar nam življenje kroji #ostanidoma hešteg. Mislim, da je (bilo) to daleč najboljše obdobje za nosečnice in mame na porodniški. Sama sem se lahko v miru pripravila na prihod novega člana, ni bilo stresnega tekanja naokoli, vse za dojenčka sem naročila online, jedla sem dokaj zdravo, domačo hrano, veliko sem se gibala v naravi. Distanciranje od negativnih novic in iskanje pozitivnih. Poenostavljeno življenje.

Upam, da bomo pozitivni del »karantenskega časa« vzeli tudi s seboj v prihodnost.

Če pa bi morala še enkrat izbirati, kaj bi vzela s seboj v sedanjost, bi se zagotovo odločila za sedem (pravljičnih) dojenčkastih izdelkov, ki so mi tudi težje trenutke precej olajšali.


1. GNEZDECE Sleepyhead/DockAToT

Na tleh, na postelji, na mizi, na kavču, za previjati, za igranje, za spanje, na obisku… Enostaven za čiščenje, lahek, vedno najdeš zanj prostor v avtu. Vran se v njemu počuti zelo dobro, vedno zaspi in dobro spi. Sploh prvih par mesecev je lahko zaspal samo v njem.


2. POSTELJICA Kaylula Sova Classiv 5v1

Ker je priročna, lepa in kompaktna. (Bela mi je res najlepša barva) Prvih nekaj mesecev, ko je samo okrogle oblike, sem jo vozila po stanovanju in jo premikala kot mi je ustrezalo – do kuhinje, kopalnice, dnevne sobe… Sedaj smo posteljico že povečali, je ovalne oblike. Ker bo tokrat stala na enem mestu (v najini spalnici), sva ji odvila kolesa.


3. OTROŠKI VOZIČEK Nuna 2v1 Triv

Moja edina želja pri izbiri vozička (in lupinice) je bila – najlažjega, prosim! Kompakten, lahko vodljiv in zložljiv, enostaven (in ja, spet lep ;) ) Ta vsestranski otroški voziček je tudi prejemnik prestižne nagrade Red Dot Award 2020. Praktično ga lahko uporabljaš od rojstva in do prvih korakov – samo enega.


4. Ergonomska NOSILKA Nuna Cudl

Sicer je odvisno od dojenčka – eni se radi stiskajo v nosilkah, drugi malo manj. A meni je super priročna, ker lahko z njim pletem še makrameje, on pa v njej zaspi. Super za potep v naravo in domače gospodinjenje, ko potrebujemo proste roke. ;)


5. DUDA Hevea

Je iz 100% naravnega kavčuka, cucelj ima obliko bradavice in očitno je našemu Vranu zelo všeč, saj smo jih že nekaj zamenjali. Ko jo izpljune je to znak, da res trdno spi. Ni pretirano navezan na njo, ampak ga potolaži v ključnih trenutkih. Dudo mu privoščim tudi iz tega razloga, ker se ne doji. ;)


6. Aktivnostna IGRALNA PODLOGA Liewood

Tudi ta gre z nami na obisk k dedku in babici. V hipu jo zložiš, lahka je in Vranu prinese toliko veselja, da bi jo bilo škoda puščati doma. Ja, moram se naučiti vsa imena teh dinozavrov, ker imam občutek, da me bo kmalu začel spraševati. Ravno na tej podlogi je naredil svoje prve obrate in sedaj se postavlja na kolena. ;)

 


7. Ko sem razmišljala, kaj bi dala še na seznam »Pravljičnih sedem«, bi se tukaj lahko znašle tudi steklene flaške Hevea in tetra plenice Aden+Anais. Pa sem se spomnila (no, čudno bi bilo, da bi pozabila) na nekaj kar uporabljamo tudi že od rojstva, lahko mu rečem kar kos pohištva, ker je ves čas na relaciji jedilnica – dnevna soba. Ima neslišno gibanje in tri stopnje naklona, nanj se lahko pritrdi tudi igralni lok. Govorim o nepogrešljivem LEŽALNIKU Nuna Leaf. Sem omenila, da mi je všeč oblika?

Pri vseh izbranih »pravljičnih« izdelkih mi je najpomembnejše, da so enostavni za uporabo, služijo svojemu namenu in (zelo pomembno) so estetskega videza.


Mimogrede, tale blog sem se spravljala pisati že od Vranovega četrtega meseca. Njegov naslov sem spremenila že trikrat ali štirikrat. Na trenutke sem resno pomislila, da mi je to malo bitje posrkalo smisel za pisanje (haha), saj so mi besede vedno tekle po tipkovnici. Tokrat pa do sedmega meseca (!) nisem spravila nič skupaj. Očitno res (kot se je to že neštetokrat izkazalo) vse potrebuje svoj čas ali vsaj iztočnico.

»Pravljično« v naslovu se je nekako dobro izteklo in besede so (spet) stekle. Juhej in na nove male/velike zmage! Naslednji blog bo vezan na hranjenje, ki sicer že intenzivno poteka, a kako (ne)uspešno… o tem kmalu.